Skupno število ogledov strani

četrtek, 19. december 2013

18. december - Po Roški peš poti z Martinom (po vrhovih Roga)

Dva dni prej, to je 17.12.123 se je Martin odločil, da nas povabi na eno hudo turco po Kočevskih gozdovih. Pravzaprav odločil se je da nas bo poskušal uničiti! In dosti ni majkalo saj je bil njegov tempo resnično hud. Za Martinom smo tako Janez,  Marjan in jaz kolovratili navkreber, navzdol ter prevsem po brezpotjih osvojili tudi štiri 1000 m Roške vrhove, za kar smo porabili 6 ur in pol in naredili skoraj 23 km.
Začetek pohoda je bil v Resi kjer imajo gozdarji prav lep dom z urejeno okolico, kjer je možno organizirati piknike in speči tudi kakšnega packa na tapravem roštilju. Prvi postanek in foto shuting smo naredili pri 270 let stari Črmošnjiški jelki.
Martin je ob vsaki zanimivosti oz. v vsakem ovinku imel kakšno za povedati kakšno zgodbo ali prigodo ki se je zgodila njemu v mladih letih ko je po teh krajih nabiral maline.
Še podatki iz Garmina:  po roški pešpoti

Resa, današnje izhodišče pohoda.

Še minuto in smo pri eni od največjih jelk.

Marjan, Janez, Martin

Kolikokrat bi se slikali šele če bi bila ta jelka naša? Nobenkrat ker bi jo požagali že pred 240 leti.

Le v katero stran bi jo porušil?

Delo gozdarjev..

Tale štemliček bomo drugič vzeli s sabo domov.

Tamočen traktor našega državnega Zavoda za gozdove Slovenije

Grobišče Pugled
Drugi postanek smo imeli pri  partizanskem grobišču Pugled. kjer je pokopan tudi Martinov stric Saje. Pot smo nadaljevali preko Roških Žag, kjer je samo še nekaj razvalin od ostankov žage in prav lična stavba katero uporabljajo skavti. Od tu smo šli samo navzgor do prvega 1000 metraša Mali Rog in nato še do Velikega Roga na 1100 m višine. Tukaj je čudovit razgled iz razglednega stolpa.
Proti Roškim Žagam

Stavba skavtov v Roških Žagah

Martin vključil pogon na vse štiri...

Le kaj mi je tega treba..

Mc Janez

Vidite fantje tam sem pa punce lovil...

Žejn

Tačka risa, znak da gremo po Roški peš poti

Potem jim je pa denarja za barvo zmanjkalo...

Vrh Velikega Roga
Razgledni stolp

Marjanu je vroče..+8 stopinj na 1100 m, v dolini pa -5 stopinj celzija

Gorjanci

Jst in Gorjanci v ozadju.


Jej, jej ali gre gor ali dol...

Nismo se izgubili oz. Martin se ni!!!
 Z Velikega Roga smo jo po Roški pešpoti ubrali preko pragozda, kjer smo si ogledali še eno ogroomno jelko in kaj kmalu v Podstenah imeli eno pošteno malico. Spekli smo si klobase na ognju in s polnimi želodčki osvojili še dva tisočaka. Zadnji med njimi je bil ravno tisočak na tromeji občin Semič, Kočevje in Črnomelj.  Nazaj proti Resi korak ni bil več tako mehak in prav pasalo se je vsesti v avto. Ampak Martin nas je peljal nato še na eno krajšo ekskurzijo v kraj kjer je bil doma. Ne glede na utrujene noge je bilo lepo in še bomo izpeljali kakšen podoben pohod.
Takole se trudi Zavod za gozdove


V pragozdu

Na tej cesti smo videli kar nekaj medvdovih sledi

Peki v Podstenah

Kako lepo gori

Lepe barve

Janezu se kar smeje...

Marjan ni bil nič utrujen, je kar brcal...Nekoč leta 1890 bi Marjan lahko izbral komplet ekipo za nogomet, saj je bilo tukaj 14 hiš in kjer je živelo 67 prebivalcev.


Za konec še malo izobraževanja v žrojstni vasi Martina


Slapovi Niagare


torek, 29. oktober 2013

29. oktober - Kolesarska tura preko Zaprešiča in Samobora ter Kostanjevice

Včeraj 28.10 se je Marjan prav na hitro določil, da gremo danes na eno skupno turo proti Hrvaški, saj imajo otroci počitnice in železničarji  dopust. No kaj imam pa jaz, sem brez dopusta, brez viška ur....  Odločitev je padla da se krene iz Muhabera tam nekje ob 10:00.
Ker je železničarjem ura gospodar samo v službi, sem se raje kot da čakam na Otočcu odločil, da grem kar k Marjanu domov in  da štartamo skupaj.
Odločitev je bila kar pravilna, saj se malce zavleklo že pri pripravah kaj šele pri odhodu (težave s "špicami"  na Brankovem kolesu). Skupna ugotovitev vseh prisotnih je bila "slabo vzdrževanje"! Tako smo Marjan, Branko, Marko, Gregor in jaz krenilo proti prvemu postanku v JB center, kjer je Mare zamenjal počene "špice" in "nacentriral feltno".

Nekaj podatkov iz Garmina: http://connect.garmin.com/activity/397150152
Še malo in gremo

Gregor je že slekel rokavčke, kapa ostane na glavi.

Sedaj pa res gremo..
Pri Šegitu v JB centru je Mare vse spustil iz rok in takoj pristopil k popravilu Brankovega kolesa. Le kako nebi, saj je vidal da smo vsi nestrpni. Res je bil hiter...vsa čast!
Branko se skriva za Maretom...

1, 2, 3 in je končano..

Šegi

Gregor ježe brez kape  (tukaj bliko že preko 20 stopinj celzija)

Gremo proti soncu

Še pogled nazaj, vodi Branko

Prvi postanek za lulanje...potem jih je bilo še nekaj in niso dokumentirani

Gregor, Marko, jst, Branko in za fotoaparatom Marjan
Vožnja je potekala preko Otočca, Smednika, Krškega, Krške vasi, Brežic do Dobove, kjer je bil prvi pravi postanek. Najprej smo se malo pofotkali na železniški postaji Dobova, nakar sem vse skupaj povabil na kavo v prostore strojevodij Zidanega Mosta in tako potrošil 1 cel € (hudooo potrošen). Ker se strojevodje res niso imeli časa ukvarjati z nami, nam pa se je tudi malo mudilo, smo krenili proti mejnemu prehodu Rigonce.
Na žel. postaji Dobova

Dobova

Malo drugač

Po kavici za 0,25€ smo krenili dalje

Na mejnem prehodu Rigonce
Od Rigonc do Zaprešiča je bilo nekaj več prometa na cesti in je bilo treba biti malo bolj previden. V Zaprešiču smo našli oz. je Branko določil eno prav lušno lokacijo poleg pekarnice in slaščičarne ter Konzuma. Branko je poskrbel tudi za hrano (še tople čokoladne štručke), Marjan za pijačo, ostali pa za praznenje in čiščenje. Ker smo malo debatirali tudi z ostalimi gosti lokala so nam le-ti predlagali prav lušno bližnjico proti Samoboru (priporočam vsem) po cesti kjer skoraj ni prometa, le preko reke Save je potrebno uporabiti splav. Tako smo res ubrali to pot proti vasi Medsave do Samobora.
Sam osebno sem se prvič peljal s splavom. Ker na splavu nisem imel ničesar za počet sem ob opazovanju picikla opazil, da imam prav močno poškodovan plašč zadnjega kolesa. Nadaljnja vožnja je bila potem bolj v čakanju kdaj bo naredilo BUUM, kar se je tudi zgodilo kasneje na odseku med Brežicami in Krško vasjo. V Kostanjevici kjer so nasproti prišli Gregorjev brat, sin Matic in moj brat Marjan smo naredili še kratek postanek za drink in gasa proti domu. Domov smo prišli ob mraku.
Vso pot smo imeli prav poletno vreme. Temperature so bile od 20 do 27 stopinj celzija, le veter je bil občasno malo nadležen.
Skupno smo opravili 146 km, porabili 7 ur in 40 minut časa skupaj s postanki (čiste vožnje 5:21), s povprečno hitrostjo 27,3 km/h.

Fajn je bilo!!!!

Zaprešič

Da bom tudi jaz na sliki.



Mare je zadovoljen, samo da se na nekaj nasloni, pa tudi če ni šank...

Branko v pekarnici.

Marjan šteje koliko kunic ima.

Pa čokoladica, banana, kifeljček, čokoladno mleko, kava ...le kaj še rabimo?



Ko so bili trebuščki polni smo bili takoj boljše volje.

Hrvaški Mercator

Čaakanje na splav


Gregor je bil stalno na zvezi...

Kot na murju, tudi temperature so bile primerne od 20 do 27 stopinj celzija

Eni lovije ribe oz.ven vlečejo ribre, Gregor pa picikle...

Vsak čas bo!



Naše prevzno sredstvo je prispelo

Šparajte kune in boste lahko tudi ostali koristili bljižnico, ker zastonj ni nič.

Na trajektu smo bili samo mi.

Garač

Tudi garač - telefonist

Slava ji, dolgo je zdržala. Zagotovo 5.000km in bi še če ne bi imeli bližnje srečanje s kombijem in smo na polno zavirali.

Pa smo na suhem in varnem

Mejni prehod Slovenska vas

BUUMM in menjava, hvala Branko za plašč!!!

Dobra znamka plašča

Sem omagal pri pumpanju, na pomoč je priskočil Gregor...

Končano!

V dolini pod Šutno

Na Dilah

Benko mafija

Laški brat je rekla šefica gostilne na "Dilah"

Gregorjev brat


Odhod iz Kostanjevice


Test fotkanja

Zopet eni po zgornji cesti proti Otočcu