Zvone: oktober 2013

Včeraj 28.10 se je Marjan prav na hitro določil, da gremo danes na eno skupno turo proti Hrvaški, saj imajo otroci počitnice in železničarji dopust. No kaj imam pa jaz, sem brez dopusta, brez viška ur.... Odločitev je padla da se krene iz Muhabera tam nekje ob 10:00.
Ker je železničarjem ura gospodar samo v službi, sem se raje kot da čakam na Otočcu odločil, da grem kar k Marjanu domov in da štartamo skupaj.

Odločitev je bila kar pravilna, saj se malce zavleklo že pri pripravah kaj šele pri odhodu (težave s "špicami" na Brankovem kolesu). Skupna ugotovitev vseh prisotnih je bila "slabo vzdrževanje"! Tako smo Marjan, Branko, Marko, Gregor in jaz krenilo proti prvemu postanku v JB center, kjer je Mare zamenjal počene "špice" in "nacentriral feltno".

Nekaj podatkov iz Garmina: http://connect.garmin.com/activity/397150152

Še malo in gremo

Gregor je že slekel rokavčke, kapa ostane na glavi.

Sedaj pa res gremo..

Pri Šegitu v JB centru je Mare vse spustil iz rok in takoj pristopil k popravilu Brankovega kolesa. Le kako nebi, saj je vidal da smo vsi nestrpni. Res je bil hiter...vsa čast!

Branko se skriva za Maretom...

1, 2, 3 in je končano..

Šegi

Gregor ježe brez kape (tukaj bliko že preko 20 stopinj celzija)

Gremo proti soncu

Še pogled nazaj, vodi Branko

Prvi postanek za lulanje...potem jih je bilo še nekaj in niso dokumentirani

Gregor, Marko, jst, Branko in za fotoaparatom Marjan

Vožnja je potekala preko Otočca, Smednika, Krškega, Krške vasi, Brežic do Dobove, kjer je bil prvi pravi postanek. Najprej smo se malo pofotkali na železniški postaji Dobova, nakar sem vse skupaj povabil na kavo v prostore strojevodij Zidanega Mosta in tako potrošil 1 cel € (hudooo potrošen). Ker se strojevodje res niso imeli časa ukvarjati z nami, nam pa se je tudi malo mudilo, smo krenili proti mejnemu prehodu Rigonce.

Na žel. postaji Dobova

Dobova

Malo drugač

Po kavici za 0,25€ smo krenili dalje

Na mejnem prehodu Rigonce

Od Rigonc do Zaprešiča je bilo nekaj več prometa na cesti in je bilo treba biti malo bolj previden. V Zaprešiču smo našli oz. je Branko določil eno prav lušno lokacijo poleg pekarnice in slaščičarne ter Konzuma. Branko je poskrbel tudi za hrano (še tople čokoladne štručke), Marjan za pijačo, ostali pa za praznenje in čiščenje. Ker smo malo debatirali tudi z ostalimi gosti lokala so nam le-ti predlagali prav lušno bližnjico proti Samoboru (priporočam vsem) po cesti kjer skoraj ni prometa, le preko reke Save je potrebno uporabiti splav. Tako smo res ubrali to pot proti vasi Medsave do Samobora.
Sam osebno sem se prvič peljal s splavom. Ker na splavu nisem imel ničesar za počet sem ob opazovanju picikla opazil, da imam prav močno poškodovan plašč zadnjega kolesa. Nadaljnja vožnja je bila potem bolj v čakanju kdaj bo naredilo BUUM, kar se je tudi zgodilo kasneje na odseku med Brežicami in Krško vasjo. V Kostanjevici kjer so nasproti prišli Gregorjev brat, sin Matic in moj brat Marjan smo naredili še kratek postanek za drink in gasa proti domu. Domov smo prišli ob mraku.
Vso pot smo imeli prav poletno vreme. Temperature so bile od 20 do 27 stopinj celzija, le veter je bil občasno malo nadležen.
Skupno smo opravili 146 km, porabili 7 ur in 40 minut časa skupaj s postanki (čiste vožnje 5:21), s povprečno hitrostjo 27,3 km/h.

Fajn je bilo!!!!